Kot otrok sem čutila, da ne spadam v mojo družino. Nisem imela občutka, da sem slišana, videna. Nisem imela občutka varnosti, pripadnosti. Bila sem črna ovca in sem še vedno. Sem edina v družini, ki je imela dovolj poguma, da je opozorila na določene stvari. Dolgo časa sem potrebovala, da sem določene stvari sprejela, ozavestila in jih tudi spustila/odpustila.
Mami sem leta in leta zamerila, ker ni izpolnila mojih pričakovanj. Želela sem si, da bi mi bila zmožna dati vse tiste občutke po katerih sem tako zelo hrepenela kot majhna punčka in moj fokus je dolga leta bil v obsojanju in kritiziranju. Ko sem le bila sposobna to ozavestiti se je marsikaj spremenilo.
Naši starši niso popolni. Naš partner ni popoln. Naši otroci niso popolni.
In to je ok.
Ko smo enkrat pripravljeni spustiti predstavo in pričakovanja, ki jih imamo do določene osebe življenje postane lahkotnejše in bolj sproščeno.
Velikokrat se ne zavedamo, kako močno sami sebi kompliciramo življenje.
Torek kako spustit, kako odpustit?
Tako, da si pripravljena videti širšo sliko. Da pogledaš na situacijo celostno, iz več zornih kotov in seveda tako, da začutiš bolečino, da začutiš jezo in frustracijo, ki se je leta in leta nabirala v tebi. Ni fer. Absolutno ni fer ampak bolj kot se upiramo resnici bolj tonemo na dno, v temo.
Se najdeš v teh besedah?
Enkrat sem nekje prebrala da je zamera kot strup, ki ga pobijemo v upanju, da bo zbolela druga oseba.
Velik objem,
Klavdija
